Univerzitetna Mizica, pogrni se!

MEGA TAJKUNSKA ZGODBA!
Prosim preberi do konca, zadeva je poučna, čeprav je navidez preprosta. Pri tem uporabljaj naslednje nadnapise:
oče krojač=univerza
koza=država
starejši sin=Rozman
srednji sin=Brumen
mlajši sin=Kotnik
suša=odnos politike do univerze
krojaško delo=delo na trgu, iz drugih virov
paša=pedagoško in znanstveno delo
sočna trava=mladi diplomanti
krčma=akademska srenja
krčmar=minister za visoko šolstvo

------
Nekoč pred mnogimi leti je živel krojač, ki je imel tri sinove. Vsi trije so bili dobri in pridni. Ubogali so svojega očeta in ga spoštovali. Mama jim je že davno umrla. Oče in sinovi so živeli zelo skromno, ker je v deželi že več let trajala suša. Na srečo so imeli kozo, ki jim je dajala dosti mleka. To jim je pomagalo, da niso stradali.

Sinovi so vsak dan kozo gnali na pašo. Skrbeli so, da se je dobro najedla in tako lahko imela veliko mleka. Oče jih je od malega učil, da je za živino potrebno skrbeti in jo dobro hraniti, če želiš, da bi bilo vedno dovolj mleka pri hiši. Sinovi so kozo pasli izmenoma in skrbeli, da je vse teklo tako, kot jim je svetoval oče.

Življenje je lepo teklo in vsi so bili zadovoljni – oče, sinovi in koza. Vendar so se nekoč, ko je oče znova, kot že neštetokrat, poslal najstarejšega sina s kozo na pašo, začele goditi čudne reči. Fant je odpeljal kozo na čudovit pašnik, kjer je koza ves dan z užitkom mulila sočno travo. Proti večeru je najstarejši sin kozo, ko se mu je zdelo, da se je dovolj najedla, vprašal: »No, kozica, povej, si sita in greva domov?«
Veselo je zameketala: »Pasla sem se do noči, sen pada mi na oči, sita sem kot malokdaj, v hlev bi rada šla nazaj!«

Pa sta krenila proti domu. Še pred mrakom je fant privezal kozo v hlev in šel nato v hišo, da bi se utrujen spočil in najedel. Kmalu zatem je oče odšel v hlev, nežno potrepljal kozo po vratu in jo vprašal, če se je dobro napasla. Začudil se je, ker je koza molčala. Pa jo je še enkrat vprašal, čeprav se mu je zdelo, da nekaj ni v redu in da se bo moral razjeziti.

Koza mu je, kot da bi se pravkar predramila, zameketala:
»Le po skalah sem hodila, niti travice užila, jezik sem do tal molila, usta lačna posušila!«

Krojač se je strašno razhudil. Našeškal je sina in ga pognal od hiše. Niti slišati ni hotel, kar mu je sin na vse načine skušal povedati. Njegova zgodba ga ni zanimala! Oče je bil po srcu dober, toda kadar je bil jezen, tudi pomislil ni, da bi lahko poslušal tudi drugo plat zgodbe.

Poleg tega je stari krojač vedel, da brez kozjega mleka ne bodo imeli dovolj hrane, saj je bilo plačilo od njegovega krojaškega dela zelo uborno.

Naslednjega dne je bil srednji sin na vrsti, da odžene kozo na pašo. Vedel je, kaj se je zgodilo starejšemu bratu. Zato je obljubil očetu, da bo kozo pazil bolj kot kdaj koli prej in da jo bo vodil samo na tiste trate, kjer je trava bujna, sočna in zelena. Kot je obljubil, tako je tudi storil. Skrbel je za kozo kot še nikoli in gledal, da sta vedno našla dovolj zelene pašnike. In tako do poznega popoldneva. Ko je sonce zašlo in se je pojavil prvi mrak, je fant potrepljal kozo in jo vprašal:
»Ljuba kozica, povej, če si se danes dovolj najedla, da bova počasi šla proti domu?«

Koza je nekaj časa molče kimala z glavo, potem pa zamrmrala skozi brado:
»Danes sem sita, ni kaj, rada v hlev bi šla nazaj!«

Fant se je razveselil. Bil je prepričan, da je dobro opravil svojo nalogo in da ga bo oče pohvalil in nagradil. Odgnal je žival proti domu, stopal po stezi za njo in si požvižgaval. V vedrem razpoloženju je prišel do hleva, zaprl kozo v stajo, sam pa odšel v hišo, da se naje in odpočije.

Ampak ko je oče zvečer prišel v hlev, pogladil kozo po glavi in vprašal, če je sita, mu je na njegovo veliko presenečenje hitro odgovorila:
»Niti malo nisem sita, lačna sem, hudo pobita, preko skal sem le hodila in se strašno utrudila!«

Krojača je popadel silen bes. Niti za hip ni okleval, ni ga zanimalo, kaj je res in kaj ne. Zgrabil je palico in stekel v hišo, kjer je počival srednji sin. Brez besed ga je našeškal in mu potem v strašnem srdu pokazal vrata. Tako je tudi srednji sin moral brez pojasnila od hiše.

Naslednjega dne je bil na vrsti najmlajši sin. Preden je odgnal kozo na pašo, je moral poslušati očetova navodila brez konca in kraja, kako ravnati z živaljo. Ker je še predobro vedel, kaj se je zgodilo starejšima bratoma, je očetu sveto obljubil, da bo za kozo dobro poskrbel. Točno tako, kot je zahteval oče.

Tudi tokrat se je zgodilo tako kot pri starejših bratih. Fant je ves dan pazljivo vodil kozo po najboljših pašnikih s sočno in visoko travo. Proti večeru, ko je bil prepričan, da se je koza dobro najedla, morda celo preobjedla, jo je vprašal: »Povej, ljuba kozica, lepotica moja, si se danes dobro napasla?«

Koza je zamahnila z glavo in zamrmrala v brado: »Danes sem se res najedla, mnogo sočne trave snedla. Čas je, da greva domov, pod moj ljubi topli krov!«

Fant je bil z odgovorom zelo zadovoljen in je odgnal kozo v hlev. Pozno zvečer je oče odšel do koze, jo gladil po glavi in spraševal, če je sita. Koza je dolgo molčala in nekaj momljala, tako da jo je moral krojač kar trikrat vprašati, kako in kaj.

Končno mu je koza odbrusila: »Kaj sprašuješ, dobri človek, lačna sem kot božji volek! Le po skalah sem hodila, niti bilke zaužila!«

Krojač je vrgel iz hiše še najmlajšega sina. Mislil si je, da ga je tudi on prevaral.

Naslednjega dne je sam odgnal kozo na pašo. Skrbel je, da se je koza pasla po tistih delih planine, kjer je rasla najlepša in najbolj sočna trava. Proti večeru jo je vprašal, če je sita, in dobil je enak odgovor kot vsi trije njegovi sinovi. Sita je in hoče domov.

Ko je krojač kasneje še enkrat prišel v hlev in vprašal kozo, kako je z njo, je zameketala: »Le po skalah sem hodila, niti bilke zaužila, lačna sem in ob tej uri mi hudo v želodcu kruli!«


Šele sedaj je dobremu človeku postalo jasno, da ima opravka z grdo lažnivko. Videl je, da je svojim dobrim sinovom napravil hudo krivico. Strašno se je razjezil in še kozo pognal čez prag. V hiši je ostal žalosten in sam.

***

Sinovi so tako odšli po svetu s trebuhom za kruhom. Najstarejši se je izučil za mizarja. Mojster je bil z vajencem tako zadovoljen, da mu je ob koncu učenja poklonil leseno mizico. Vendar to ni bila navadna mizica. Bila je čudežna mizica. Fant ji je po mizarjevem nasvetu moral le zaklicati: »Mizica, pogrni se!« in mizica je bila v hipu obložena z najrazličnejšimi okusnimi in dišečimi jedmi. Takoj, ko je kdo kaj pojedel, se je mizica znova napolnila. Najstarejšega krojačevega sina je to tako razveselilo, da se je zaželel vrniti k očetu.

Na poti domov se je nekega večera ustavil v majhni krčmi, da bi prenočil. Ker je bil dobrega srca, je želel, da bi se vsi gostje dobro najedli in napili na njegov račun. Na sredo sobe je postavil svojo mizico in jih povabil, da si ogledajo, kaj se bo zgodilo. In nato je velel: »Mizica, pogrni se!«

Mizica je bila takoj polna najbolj okusnih jedi. Navdušeni gostje so jedli in pili dolgo v noč. Bili so vsi iz sebe, saj česa takega še niso nikoli videli in še nikoli se niso tako sijajno najedli. Končno so zaspali, sen pa je premagal tudi zadovoljnega mladeniča.

Krčmar je vse, kar se je godilo, pozorno opazoval. Bil je goljufiv in lakomen in je takoj izdelal načrt. Ko se je prepričal, da vsi spijo, je ukradel čarobno mizico. Čisto potiho jo je odnesel na skrivno mesto, potem pa pred fanta položil čisto navadno mizico, ki jo je prinesel s podstrešja. Na prvi pogled je bila videti kot tista, ki so se ji vsi čudili.

Najstarejši krojačev sin je po večernem veseljačenju dolgo spal. Ko se je le prebudil, se je hitro poslovil od krčmarja in gostov ter vzel pot pod noge. Opazil ni nič nenavadnega. Hitel je, ker je želel čim prej spet videti svojega očeta in domačo hišo.

Z očetom sta se prisrčno pozdravila. Stari krojač je prosil sina, naj mu oprosti za storjeno krivico. Ko sta se o vsem lepo pogovorila, je fant želel pogostiti očeta, sorodnike in sosede. Povabil jih je, naj posedejo okrog mize, in potem velel: »Mizica, pogrni se!«

Nič se ni zgodilo. Mizica je ostala prazna. Fant je še nekajkrat poskusil, a vse zaman. Gostje so se nasmejali, saj so mislili, da je fant postal hvalisavi lažnivec, in odšli po domovih s praznimi trebuhi. Fant bi skoraj umrl od sramu.

***

Srednji sin se je učil za mlinarja. Bil je priden in marljiv fant in hitro se je naučil vsega, kar je bilo treba. Svoj poklic bi lahko brez težav opravljal tudi sam. Minilo je leto in dan. Fant je prosil mojstra, da bi se vrnil domov. Za poplačilo mu je mlinar poklonil osla. Ko mu je v roke dajal vrv, privezano oslu okoli vratu, je dobremu učencu razložil, da osel ni navadna žival. In res! Če si pod osla položil belo rjuho in ga narahlo potegnil za ušesa in obenem zaklical: »Daj, osliček, daj!« … so se osličku iz gobca vsuli zlatniki!

Mladenič se je osla in zlatnikov zelo razveselil. Zahvalil se je mojstru mlinarju in odšel na pot. Nekaj časa je potoval po svetu in zapravljal zlatnike, potem pa se je odločil, da se vrne domov k očetu.

Zaneslo ga je v isto krčmo, v kateri se je pred časom ustavil že starejši brat. Želel je prenočiti. Ker v žepu ni imel denarja, je šel v hlev, pod osla pogrnil belo rjuho, povlekel sivčka za ušesa in zaklical: »Daj, osliček, daj!« in osel je izpljunil kup zlatnikov.

Skozi špranjo v vratih ga je opazoval krčmar. Videl je, kaj se je zgodilo. Ko je fant zaspal, mu je krčmar ukradel osla in ga zamenjal z enim od svojih iz hleva.

Mladenič je zjutraj odšel in niti sanjalo se mu ni, da s seboj vodi navadnega osla. Ko je prišel domov, se je prisrčno objel z očetom in s starejšim bratom. Dolgo so se pogovarjali. Potem je fant v goste povabil sosede, znance in sorodnike. Želel se je malce pobahati s svojim oslom.

Pod njega je položil rjuho in mu velel kot običajno. Ampak, nič se ni zgodilo! Osel je samo zamahnil z repom in zarigal. Gostje so se zasmejali in si svoje mislili o hvalisavem lažnivcu, on pa se je od sramu skoraj vdrl v zemljo.

***

Najmlajši brat se je v tem času izučil za rezbarja. Bil je priden in marljiv, prav tako kot njegova starejša brata. Leto dni prizadevnega dela mu je minilo v dobri volji, kot bi trenil. Odločil se je, da se bo vrnil domov in tam začel na svojem. Povedal je mojstru, kaj bi rad, in ta mu je zaželel vso srečo. Ob slovesu mu je poklonil vrečo in rekel, da to ni navadna, ampak čudežna vreča. Če ji zakličeš: »Palica, iz vreče!« … mlati po nepridipravih tako dolgo, dokler ji lastnik ne reče: »Palica, nazaj v vrečo!«

Šele takrat bi se palica umirila in se poslušno vrnila, od koder je prišla.

Fant sicer ni vedel, kaj bi s tako vrečo, a vseeno se je lepo zahvalil, se poslovil in odšel.

Krojačev najmlajši sin je pred odhodom dobil pismo od obeh bratov. Tako je izvedel, kako ju je krčmar okradel in sta se morala vrniti domov brez čudežnih daril.

Fant je bil iznajdljiv in odločil se je, da bo pri krčmarju ugotovil, kako se je vse skupaj zgodilo.

Zato se je vračal po isti poti in želel prespati v isti krčmi. Prispel je še pred mrakom. Sedel je med goste in se delal skrivnostnega in pomembnega. Dolgo je molčal, potem pa se je počasi razgovoril. Začel je pripovedovati nenavadne zgodbe.

Ko se je znočilo in je mladenič na videz zaspal, se mu je krčmar potiho približal in segel po njegovi vreči. Že prej jo je opazil in zelo ga je zanimalo, kaj mladenič skriva v njej.

Fant kajpak ni spal. Komaj je čakal na ta trenutek. Ko je krčmar zgrabil vrečo, je mladenič vzkliknil: »Palica, iz vreče!«.

Palica je planila na krčmarja in udrihala po njem, dokler ni priznal, kaj je storil fantovima bratoma. Moral je vrniti čudežno mizico in oslička, ki je bljuval zlatnike. Šele tedaj je fant ukazal: »Palica, nazaj v vrečo!«

Palica je ubogala in se vrnila v vrečo. Fant pa je pobral vse svoje stvari in krenil proti domu.

S seboj je tako vodil osla, na njem mizico, vse skupaj pa je prekril z vrečo s skrito palico. Bil je vesel in čimprej je želel biti doma in med svojimi. Zato je hitel, kar so ga noge nesle.

Ko se je pojavil na hišnem pragu, so ga oče in brata veselo pozdravili. Takoj so povabili sosede in sorodnike, da bi se skupaj poveselili in proslavili vrnitev najmlajšega sina.

Nihče ni niti pomislil, kakšno presenečenje je fant pripravljal. Ko je bilo najbolj veselo, je prinesel čarobno mizico in pripeljal čudežnega oslička, potem je velel: »Mizica, pogrni se!«

Mizica se je napolnila z najboljšimi jedmi in pijačami. Gostje so planili po dobrotah, ampak kar je zmanjkalo, se je takoj spet pojavilo. Jedli so in pili, dokler niso omagali. Zdaj se je fant obrnil k oslu: »Daj, osliček, daj!«

Po rjuhi pod oslom so se vsuli zlatniki, ki so jih oče in bratje delili gostom, potem pa napolnili z njim še velik lonec. Radosti in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Fantu ni bilo treba reči: »Palica, iz vreče!« Le zakaj? Saj je bil med veselimi prijatelji, ki so praznovali srečno vrnitev vseh treh sinov, se gostili in pili.

Stari krojač je odložil iglo, sukanec in škarje na zapeček. Nič več mu ni bilo treba delati. Mirno in zadovoljno je potem živel s svojimi dobrimi in marljivimi sinovi na veke vekomaj.

----------------------------------

Nauki pravljice:
- država (politika) vedno laže
- država je vedno nenasitna
- tiste, ki najbolj zvesto služijo, se najprej popljuva in preganja
- univerza potrebuje bogato obloženo mizo, kjer za zaposlene nikoli ne zmanjka hrane in pijače (=redne plače), enega osla, ki bruha zlatnike (=dodatni zaslužek), in eno palico, da od univerzitetne mize in univerzitetnega osla odganja krčmarje, goljufe in lakomneže
- za zagotavljanje zgornjega potrebuje univerza dobro ekipo, individuume goljuf prelisiči
- vse, kar je na tej strani, vključno s to objavo, je ena sama pravljica za otroke
- pametni otroci se iz pravljic kaj naučijo!

SODELAVCI IN ŠTUDENTI, PAMETNO (=NEPOLITIČNO!) VOLITE!